ALEŠ IZ RAZORA I Zunaj je bil topel pomladnji večer, okna so bila nastežaj odprta, Aleš iz Razora pa je sedel za pečjo, v misli zatopljen. Na kolenih mu je ležala debela knjiga, v usnje vezana; odprta je bila tam, kjer je govorila o življenju svetega Alojzija.
Aleš ni maral svetega Alojzija in ne drugih gosposkih svetnikov; nadalje mu tudi premladi svetniki niso bili nič pogodi; ”Kaj bi se otročad mešala v take reči!“ je rekel; najbolj pa so ga jezili svetniki neznanih in čudnih imen.