Brez strahu je splezal k staremu očetu, udobno zleknjenemu v velik naslonjač, ki mu ga je bila snaha pozorno primaknila, ter obsul starca s kopo vprašanj. Lovrek ju je nekaj časa zamišljeno opazoval in nato stopil na balkon, kjer se je zatopil v blago tišino dolinske noči. Lepo mu je pri srcu, a še lepše mu postane, ko se ga dotakne žametno mehko ženino lice.