Gostje so zahrumeli, vstajali s stolov in se po vrsti seznanjali s starcem, ki je krepko stiskal iztegnjene roke, najprej svojemu zetu Janezu, njegovemu očetu in materi, nato ostalim, Vidinemu očetu, domačemu župniku, dvema gospema, Vidinima prijateljicama, in nazadnje starejšemu, smehljajočemu se gospodu z gosto, že močno osivelo brado.
»Vas moram pa poznati,« je menil Gradnik negotovo.
»Gospod nadučitelj Urbančič...,« je povedal Lovrek s pomenljivim glasom.