To in ono je bilo Miklausinu že znano, zato se je Gradnik zadovoljil bolj s površnim orisom prvih, v slavonski šumi prebitih let, kjer se mu je nazadnje pripetilo nekaj važnega, usodnega. S svojo poštenostjo je bil namreč obvaroval nekega Grka, kupca hrastovega, za Egipt namenjenega lesa občutne izgube, s čimer se mu je tako prikupil, da ga je vzel s seboj v Aleksandrijo, kjer je potem ostal leto dni kot upravnik njegove ogromne zaloge lesa. V tem času je doznal, kako bi v razmeroma kratkem času mogel obogateti.