Ko sta se bila brat in sestra dovolj naklepetala ter je potem odburila Polonica v kuhinjo, da pripravi večerjo, je stopil Lovrek na vrt, tja, odkoder se je najlepše videlo njegovo bodoče bivališče.
»Spet si moja, mila domačija! Ne moja, gradniška,« je zašepetal pri sebi in se kakor začaran oziral na ponosno zgradbo, po katere mrakoviti belini so črtali vrhovi smrek temnomodre, polagoma v črno prehajajoče sence.