Polonica, ki so ji popoldne prinesli to neverjetno pošto, kar ni mogla verovati, pa je zmedena in nevoljna sprejemala čestitke sosedov in belodvorskih dninaric, tuhtala, kako se je moglo to zgoditi, ne da bi bila poprej kaj zapazila, in z nestrpnostjo pričakovala brata, ki ga ni bilo od nikoder na spregled. Pač je slutila, da se nekaj kuha, kajti Lovrek se je zjutraj, pred malce prehlastnim odhodom, z zagonetnim smehljajem na ustnih poslovil od nje... Huda je bila nanj, ker ji ni ničesar zaupal, huda tem bolj, ker se tako dolgo ni vrnil.