Z ganjenim in hvaležnim srcem je pogledal Lovrek to krasno in pogumno dekle, ki je tako samozavestno krmarilo čoln svoje in njegove sreče, in vroče poljubil njeno roko.
Vida je od sreče prebledela, začutivši, da je premagana zadnja ovira, in zašepetala: »Zdaj pa brž k tvoji sestri!«