Naposled uplahne prvi naval prekipevajočih čustev, ne mine pa tiha in globoka radost, ki ga vsega navdaja. Vida sede na naslonjačevo opornico, ovije eno roko okoli Lovrekovega vratu, z drugo pa dvigne njegovo shujšano desnico v svoje naročje, kjer jo nalik nebogljenemu detetu rahlo pozibava in miluje.