Ko premine omamica prvih trenutkov, se mu zazdi, da vznikajo kakor nevidni vrelci, nove moči iz njega, da krožijo po njegovih udih krepki življenjski tokovi, ki ga naganjajo, naj vstane in razmeče svet s silnimi rokami.
Naposled uplahne prvi naval prekipevajočih čustev, ne mine pa tiha in globoka radost, ki ga vsega navdaja. Vida sede na naslonjačevo opornico, ovije eno roko okoli Lovrekovega vratu, z drugo pa dvigne njegovo shujšano desnico v svoje naročje, kjer jo nalik nebogljenemu detetu rahlo pozibava in miluje.