Morali so se tolikanj požuriti, ker Lovrek kar ni mogel dočakati bivanja med dragimi stenami, ki so toliko let čuvale in obkrožale njegovo mladost, spremljale njegovo otroško rast, prisluškovale njegovim mladeniškim samogovorom. V njih je pričakoval tistega posebnega miru, ki ga je bil ves čas pogrešal, tiste notranje poglobitve, ki bi mu povrnila poleg telesnega zdravja tudi duševno svežost. Nameraval se je čim bolj odmakniti ljudem, čim bolj pa se približati prirodi.