Vsa pota so bila posejana s svetlimi in temnimi postavami, hitečimi proti domu. Lovreku, ki se je bil v času svoje bolezni, ko je mesece in mesece nihal med življenjem in smrtjo, notranje odmaknil od ljudi, ni bilo nič do srečanja z znanci, pa je počakal, da so se razšli. Mudilo se mu ni in tukaj je bilo prijetno.