S poljan ga je z milo dobrodošlico pozdravljal pomladanski veter, donašajoč s seboj vonjavo prebujajoče se zemlje. Pri farovškem mostu se je Lovrek težko sopeč ustavil in se zagledal v nekoliko naraslo in kalno rečico, ki je z godrnjavim zadovoljstvom drla čez grmade grušča, in šele potem z očmi poiskal Gradišče. Bela hišica, zelena tratica pred njo, zapuščeni vrt in goli sadovnjak - vse se mu je nasmihalo, vabilo ga in klicalo...