Ranjenec, ki je kakor mrtev ležal na tleh, ga menda sploh ni slišal. Lovrek ga je najprej z eno roko nekoliko privzdignil, da mu je lahko pod hrbet podložil drugo - pazljivo, da se ne dotakne najobčutljivejših poškodb - in se z odločnimi koraki človeka, ki natančno ve, kaj želi, z ranjencem na rokah pognal po pobočju.