V varnem zatišju pod zemljo se vse ni tako zelo čutilo. Zdaj pa se je tik pred njim dogajal veličastno‐grozni prizor razdejanja in pokončevanja: vedno nove strele, od hipa do hipa obžarjajoče črnikasti dim; po pobočju so se cefrali posamezni kosmi smrdeče plinske zmesi, v bližini pa so se v razkopano in razkrito zemljo brenče zasekovali drobci granat in kamenja.
Lovrek se je nekaj časa razgledoval, kakor da si ne more vsega dovolj trdno vtisniti v spomin.