»In pozneje, ko sem nekoliko dorastel in bi bil tako rad ponosen na svojega očeta, za čigar bogastvo so mi bili mnogi nevoščljivi, sem jaz moral zavidati in občudovati tebe, kljubovalca, ki si pred vrati samega Belega dvora zgradil bojno postojanko, iz katere si se branil in izpadal, doraščajoč v močnega in samozavestnega človeka ...«
Lovrek se je samo grenko nasmehnil, ko se je spomnil na svoj boj in izgubljeno ali vsaj daleč odmaknjeno življenjsko srečo.