Po tej, z možato resnostjo izgovorjeni zaobljubi je Ulrik nenadoma obupno zajokal. Brezumni, skoraj otroški jok je pozneje prešel v težko in moreče ihtenje odraslega človeka, pri čemer so mu poskakovale prsi in hlipala usta. Iz oči so mu vrele debele solze, ki so počasi kapljale na tla.