Lovreku se je zazdelo, da dobiva pred njim ležeče obličje vedre otroške poteze malega Ulrika, ki ga on - niti po dogodku pri mlinu - ni nikoli prav sovražil. Njegovo sovraštvo je bilo še najbolj podobno srditi radovednosti razdraženega psa, ki ga paglavci obmetavajo s krepelci in kamenjem, ki pa takoj, ko jim je pokazal zobe in jih pognal v beg, spet leže in pozabi na motilce njegovega miru. Oni, oni ga niso pustili pri miru ...