»Pozabljaš, da si ranjen, pozabljaš, da sem človek.«
Lovrek je govoril s prisiljeno zadržanostjo, v njegovem srcu pa se je nabirala jeza, ki so jo, komaj pozabljeno, zanetile ranjenčeve izzivalne besede. Čeprav je sprevidel njihov pravi namen, bi se bil vendar komaj obvladal, da se niso v tistem trenutku skrivile Ulrikove ustnice v neznosni bolečini, porojeni iz jasneče se zavesti.