Zavest se javlja zelo počasi, nekako kradoma, z njo pa prihaja tudi bolečina, neznosna in okrutna, ki dušo malone znova požene nazaj v temo nezavesti. Lovreka prevzema usmiljenje, ko zre to igro strašnih občutkov, ki se zrcali z Ulrikovega obličja.
Ker je Lovrek stal v senci za lino, ga ranjenec ni takoj prepoznal, čeprav je srepo in dokaj dolgo upiral vanj svoj pogled, zastrt po nastopajoči vročici.