Vojakov se je lotevala groza in s podeseterjenimi silami so dan in noč rili v zemljo. Tako je zapovedano utrjevanje zakopov dobro potekalo, vendar je Lovrek kljub temu začutil odtujevanje vojakov; zameril jim je njihovo krivično hudovanje in se jim notranje vedno bolj odmikal. Usoda pa mu je pripravila nadomestilo s prihodom prijatelja Stanka, ki so ga bili zares - kakor je pričakoval - kot topničarskega opazovalca potisnili v zakope -, in sicer na njegovo željo v odsek mariborskega strelskega polka, kjer se je želel sestati z Lovrekom.