Polkovnik, dobra duša, si je bil očital, da je kriv smrti četovodje Gradnika. Ko je izvedel resnico, je v svoji radosti četovodjev predčasni odhod v zakope označil kot posebno hrabrost in vnetost za vojno službo. Po daljšem telefonskem pogovoru z njegovim bataljonskim poveljnikom ga je povišal za narednika in mu v dnevnem povelju izrekel pohvalo.