Na tleh se je nekdo zvijal in njegovo zamolklo stokanje je zvenelo v tej samoti tako pošastno in strahotno, da je učiteljevo kožo nehote oblila kurja polt.
»Kdo si, božji?« je zaklical in trdneje prijel za puško, svojo neločljivo spremljevalko na gorskih izletih.
Človek pod križem je kakor obstreljen brez odgovora bušknil v gosto grmovje, ki je preraščalo skoraj vso poseko.