Lovrek je sprevidel, da ne more sam pomagati materi, zato je zdirjal k dninarici Andrejčevki ter jo obvestil o nesreči. Ženica je tekla v vas po pomoč, deček pa se je spet napotil domov, poln misli in strahu. Kmalu po njegovem odhodu se je bolnica pričela gibati, vročično blesteče oči so begale po sobi, usta so se odpirala, kakor da hočejo zadržati slike, valujoče pred njenimi duševnimi očmi.