V prvih mesecih svoje osamljenosti se je Lovrek zatekel k poeziji, verni prijateljici vseh obteženih, kateri se je doslej bližal s plašno sramežljivostjo, kakor da se ne čuti vrednega, da bi ji lahko služil. Vedno je rad prebiral pesmi - in že v ljudski šoli sam zlagal preproste stihe prigodnega pa tudi osebnega značaja. Pesmi so ga dvigale nad vsakdanjost in mu omogočale polet v svet nadosebnih vrednot.