Tri dni kasneje je Lovrek ždel v svoji sobici in gledal skozi okno v deževni jesenski dan, katerega sivo puščobo je poleg enolično na šipo udarjajočih kapelj poudarjalo plenkajoče curljanje žlebov. Pred njim je na mizi ležala odprta vrtnarska knjiga. Od časa do časa se je sklonil nad njo in se potem silil razumeti prečitani odstavek, a s težavo ujeta zbranost se je v prihodnjem hipu razkadila kakor jutranja megla, in kot preplašene ptice so misli zbežale drugam.