»Hm, zelo rad,« se je samozavestno odzval odvetnik in z elegantnim nosljanjem sprožil na začudenega fanta - češ kaj bo pač tako revše znalo? - nekaj vsakdanjih francoskih fraz.
Sladko zlagani način odvetnikovega govorjenja je bil še odvratnejši od njegove malce preočitno nastopaške oholosti, zato se mu je Lovrek maščeval z gladko francoščino, katere namerno pospešeni tok je v zvezi z razmeroma brezhibno izgovarjavo tekmeca docela zmedel. Videlo se je, da ga ni niti povsem razumel, kajti na poslednje hudomušno postavljeno vprašanje je v zadregi samo pokimal z glavo.