Lovrek je zle volje strmel skozi okno zdaj v hmeljske nasade, ki so od časa do časa bliskoma migotali mimo oči, zdaj v hribovje, ki je počasi drselo bližje. Čudna tesnoba se ga je polaščala, tisto razpoloženje, ki prevzame človeka, kadar se bliža dolgo zaželenemu in težko pričakovanemu cilju. Lokomotiva je tenko zabrlizgala, vlak je zahrumel v predor, enakomerno ropotanje kolesja se je podeseterilo, dokler ni spet šinil nazaj v sotesko, v kateri se je med izpranim zelenkastim prodom penila Ložnica, njegova ljuba znanka.