In tako se je konec septembra z utripajočim srcem oziral iz puhajočega vlaka proti oddaljujočima se Gradišču in Belem dvoru, ki sta ga v složni soseščini pozdravljala in se mu hkrati bolj in bolj odmikala. Ko plašne misli so švigali brzojavni drogovi mimo njegovih oči, na desni se je iz rudnika valil črn dim in se zrcalil v blesteči površini s trstičjem obraslega ribnika. Bele dolinske vasi ter cerkvice na gričih so se prikazovale in spet izginjale.