Mučil se je, pogosto tudi jezil, koval načrte in jih opuščal, se smešil z neplodnimi poskusi, slednjič pa vedno znova zasanjal. Včasih bi se bil najraje zatekel k prijatelju Urbančiču, a ta je bil zdaj oddaljen in imel svoje skrbi. In nekako se je Lovreku tudi upiralo, da bi njemu razkril čustva, ki jih skoraj samemu sebi ni zaupal.