Zvečer so ga obiskali zaleški dijaki. Lovrekovo neugodno doživetje jim je bilo znano, a omenili ga niso niti z besedico. Ko pa jim je Lovrek z navidezno ravnodušno kretnjo, toda trpečim pogledom pokazal nastalo škodo, je Tonče vzrojil in s pestjo udaril po mizi: