Polnočni veter boža njegov razgreti obraz z mehkimi prsti, iz neizmerne višine mu mežikajo utrinjajoče se zvezde in iz daljave sliši nejasne glasove.
Fantove oči so široko odprte, kakor bi hotele z enim samim pogledom zajeti vso čudovito lepoto noči, roke se odpirajo, kakor da želijo objeti ves svet. Sam je na vrtu, toda njegova duša se pogovarja z njo, izpovedujoč ji vse svoje misli, sanje in želje, ki bi si jih v resnici nikoli ne upal povedati.