Po njenem odhodu je Lovrek zlezel na ogledni stolp in skozi lino z zasanjanimi očmi zasledoval pot premikajočih se, po rjavem kolovozu sredi zapuščene poljane raztresenih gruč, ki so se polagoma manjšale in izginjale za trgom. Še dolgo mu je zvenel v ušesih Vidin sladki glasek, še dolgo je videl pred seboj njene smejoče se oči ... 8. poglavjeMLADOSTNO HREPENENJE I.