Njene rjave oči so se mu še enkrat nasmehnile, potem pa je smuknila za vogal, odkoder jo je odpravljajoča se družba že nestrpno klicala. Po njenem odhodu je Lovrek zlezel na ogledni stolp in skozi lino z zasanjanimi očmi zasledoval pot premikajočih se, po rjavem kolovozu sredi zapuščene poljane raztresenih gruč, ki so se polagoma manjšale in izginjale za trgom. Še dolgo mu je zvenel v ušesih Vidin sladki glasek, še dolgo je videl pred seboj njene smejoče se oči ...