Lovrek je razočarano zavzdihnil in povesil glavo. Zlati gradovi, ki so jih bile priklicale učiteljeve besede, so se hipoma porušili, kot blisk so minile sanje, v katerih se je že sprehajal med bogatimi gredami, polnimi žlahtnih povrtnin, žarečih vrtnic in bujnobarvnih cvetk. Ob župnikovih preudarnih besedah je nehote zamižal, da bi se ne opazile solze, ki so mu jih pognali v oči razblinjeni upi.