Sam se je najprej oskrbel s svetilko, vžigalicami in oljem, nato pa s spoštljivo kretnjo segel na polico nad durmi, odkoder je privlekel velik, nekoliko zarjavel starinski ključ. S skrivnostno trepetajočim glasom je povabil učitelja in vrtnarja, katerih radovednost je dečkovo obnašanje še stopnjevalo, naj mu sledita.
Pred gozdno kapelico so počakali na Kotnikovega Janeza, ki je kmalu prisopihal po bregu.