Dečku pa se po pravkar končanem dveletnem izgnanstvu ni hotelo v tujino, pa je vabilo hvaležno odklonil. Toliko bolj je prisluhnil drugemu grofovemu nasvetu, češ naj izrabi priliko in se pri Marinu nauči nekaj francoščine, da bo mogel prebirati tudi francoske strokovne knjige, ki mu bodo znatno razširile obzorje, kakor so mu ga doslej poleg slovenskih knjig nemške. Ker je bil Lovrek jezikovno zelo nadarjen (odlika ali morda hiba Slovencev nasploh!), sta z vrtnarjem vedno laže kramljala v tujem, dolinčanom bolj ali manj neznanem jeziku, s čimer se je deček sprva rad postavljal.