Pred starinsko, z rezbarijami okrašeno posteljo je na oguljeni koži mehko zleknjeno spala Polonica, ki je bila bržkone v svojem strahu pred nevihto pribežala v materino zavetje. Valujoče sence, ustvarjane in preganjane po nemirni sli plamena, so kakor temne ptice plahutale nad rožnatim pokojem dekliškega obrazka in nad mrtvaško bledoto bolničinih izmučenih lic, begale, večale se in se manjšale, in od časa do časa ginile v blesketu naskakujočih bliskov.