Lovrek si globoko oddahne, vendar se še dolgo ne upa ganiti, tako je preplašen. Tiho in previdno se zadensko pomika stran od nevarnega kraja, in šele ko je po svojem mnenju zadosti oddaljen od njega, se požene v beg, kolikor ga nesejo noge, čez drn in strn.
Ko se je pri svoji čredi oddahnil, se je umiril in se začel jeziti nase, da se je pustil ugnati v kozji rog živali, ki bi jo bila nemara ugnala navadna palica.