Nazadnje se zapodi pošast v votlino, iz katere nato še nekaj časa odmeva svareče požvižgavanje, dokler popolnoma ne utihne.
Lovrek si globoko oddahne, vendar se še dolgo ne upa ganiti, tako je preplašen. Tiho in previdno se zadensko pomika stran od nevarnega kraja, in šele ko je po svojem mnenju zadosti oddaljen od njega, se požene v beg, kolikor ga nesejo noge, čez drn in strn.