Lovrek ga je poslušal, si v zadregi brisal oči in mokri lici ter se polglasno opravičeval, naj mu ne zameri, ker ga je tako prevzelo. Grof ga je brez odgovora odvedel k ležišču, kjer je napol zleknjen sedel drugi gospod, ki si je radovedno ogledoval nenapovedanega gosta. V tujem, dečku neznanem jeziku je nekaj izpraševal grofa, ki mu je odgovarjal, še prej pa fantu z nemo kretnjo namignil, naj sede k njima.