V nastopajočem mraku, ki se je rahlo spuščal na zemljo, pa je vedno bolj temnela in končno ugasnila. Tiho pevaje je poganjal Lovrek nasičeno čredo domov in si tako odganjal razburjenost, ki ga je vedno močneje prevzemala. Po večerji se je spravil, kakor običajno, na parno in čakal, da so zamrli vsi glasovi.