Napovedanega gosta naslednje jutro ni bilo, šele popoldne je zavila mimo Hojanovine večja lovska odprava, sestoječa iz lovcev in nosačev. Ne da bi se bila za trenutek ustavila, je nadaljevala svojo pot čez sedlo proti planinskim pašnikom, odkoder jih je opazoval Lovrek. Od nekod se je primuzal stari Hojan, se nekaj časa obotavljal in se nato priključil spredaj stopajočemu grajskemu logarju.