Godrnjaje so drug za drugim zapuščali mizo, pri kateri je nazadnje obsedel samo Lovrek. Njegova domišljija je z največjo naglico snovala nov načrt, boljšega od vseh dosedanjih. Spomnil se je svojega srečanja s priljudnim plemičem - saj to je bilo pri gozdni kapelici na tisti srečno nesrečni dan, ko je odkril podzemni hodnik! -, njegovega toplega zanimanja za Gradnikove, a tudi ponujene pomoči.