S klecajočimi nogami se počasi spravi iz veže in zapre vrata za seboj. Opotekaje se odhiti v noč, pa se sredi poti ustavi, zgrudi na kolena in zakrili z rokama proti nebu; iz globine njegove izmučene duše prikipi vroča molitev za vse mrtve, za Ano, mater, za ves Gradnikov rod in zase, zase najbolj.
Njegovo trudno telo se komaj privleče do ležišča, burne misli v glavi so kakor izbrisane, edino nepremagljiva želja po spanju gospoduje v njem.