Tedaj se je stokaje prekladal na ležišču in čutil sleherno ped prebite in ranjene kože. Potem ga je vnovič zanesel mogočen val iz stanja telesnih občutkov v megleni svet, v glavi mu je šumelo, kakor da mu kujejo možgane z žarečimi kladivi, in krogotok zmedenih predstav ga je vrtinčil naokrog kakor izgubljeno, vetrovom izročeno peresce. Nabijanje in kolobarjenje je polagoma pojenjalo, in Lovreku se je zazdelo, da se vse okrog njega odeva v rudasto zarjo, kakor v nočnem požaru, ko bije plat zvona in sikajo krvavi plameni proti nebu.