Marsikatero noč je tako živo zasanjal, da je preplašeno planil kvišku, če je le zarožljala veriga v spanju se premikajočega goveda.
Zaenkrat je bila Lovrekova razsodnost še vedno dovolj čvrsta, da je spet in spet premagala bolno igro domišljije in zločinsko prišepetavanje mračnih globin njegove duše, in strahoma se je spraševal, kako dolgo bo še zmogel vztrajati v tej borbi. Zaradi tega je sklenil, da spomladi pobegne v široki svet.