Z nekoliko pretirano vnetostjo je pritrjevala Miklausinu, ki je z negibnim, zaničljivo skremženim obrazom opazoval svojo žrtev. Prvotna zmedenost in negotovost sta ga bili zapustili in zdaj je bil prežet z eno samo željo: pritisniti to mlado jasno čelo, na katerem je čital brezmejen ponos, tako trdo k tlom, da bodo vsi razločno spoznali, kdo je Miklausin, fant sam pa občutil njegovo premoč.
Nemara bi bil dosegel svoj namen, če bi ne bil oblatil Gradnikovega imena javno, pred vsemi ljudmi, kajti dečkova prvotna želja je bila, da se čim hitreje, čeprav ponižan, umakne pijani drhali.