In ubijalca si upa zagovarjati, tistega človeka, ki bi še danes sedel v luknji, če bi ne bil po zajčje zbežal ...«
Po trenutnem premolku, sledečem tej kleveti, je lovska družba pritrjujoče zahrumela, kakor da se je šele zdaj spomnila, na čigavi strani se mora sukati. Z nekoliko pretirano vnetostjo je pritrjevala Miklausinu, ki je z negibnim, zaničljivo skremženim obrazom opazoval svojo žrtev.