Kljub vedno hujši pripeki se mu ni mudilo v senco, nasprotno, pogosto je obstal in s svojimi trdimi, sivimi očmi, ki so se svetile izpod gostih obrvi, z mrkim zadovoljstvom meril posestvo. Največkrat so ga ustavile težko obložene jablane, katerih nepregledna vrsta se je na grebenih kotlinskega gričevja spajala z mladim smrekovim gozdom, zanimali pa so ga tudi travniki in polja nižje ob cesti. Vse to je bilo last Simona Gradnika, vse to je spadalo k Belemu dvoru.