Polonica in Janez sta se sočutno nasmehnila, rezala meso in kruh in polagala predenj kos za kosom, tako da sama še jesti nista utegnila.
V dolini je že zvonilo poldne in daljni, v zibajočem se poletu spajajoči in spet razhajajoči se glasovi so s sladko ubranostjo priletavali zdaj močneje, zdaj šibkeje na ušesa počivajočih otrok. Lovreku se je zdelo, da sanja: tako prijetno mu je bilo sredi toplo razcvetene majniške nedelje, poleg sestrice in prijatelja, ki sta se pojavila kakor gosta iz drugega sveta, sredi mirno se pasočih govedi.